Uporaba tresenja inkubatorja v biološki celični kulturi

Biološka kultura je razdeljena na statično kulturo in tresejočo kulturo. Kultura tresenja, znana tudi kot kultura suspenzije, je kulturna metoda, v kateri se mikrobne celice inokulirajo v tekočem mediju in jih postavijo na stresalnik ali oscilator za stalno nihanje. Široko se uporablja pri presejalni in mikrobno razširitveni kulturi in je pogosto uporabljena metoda kulture v mikrobni fiziologiji, biokemiji, fermentaciji in drugih raziskovalnih področjih znanosti o življenju. Kultura tresenja ni primerna za kulturo snovi, ki vsebujejo hlapna kemična topila, nizko koncentracijo eksplozivnih plinov in plinov z nizko vnetljivostjo ter strupene snovi.

Kakšna je razlika med statičnimi in tresočimi kulturami?

Inkubator CO2 simulira primerno kulturno okolje za celično kulturo, vključno s temperaturo, koncentracijo CO2 in vlažnostjo ter drugimi zunanjimi pogoji. Če se matične celice gojijo v statičnih pogojih, se celice prilepijo na spodnjo steno bučke in nastanejo koncentracijski gradient raztopljenega kisika in hranil. Vendar suspenzivne celice v blagih pogojih tresenja kulture odpravljajo koncentracijski gradient in povečajo koncentracijo raztopljenega kisika, kar je ugodnejše za rast. V bakterijskih in celičnih kulturah se tresenje kultura izboljša stik z medijskimi komponentami in oskrbo s kisikom, zlasti za glive, brez nastajanja hif ali grozdov. Mikobakterije, pridobljene iz statične kulture kalupov, je jasno razvidno, da je micelij, morfologija in rast plošče na stanju podobnih; in tresenje kulture, ki jo prinaša bakterija, je sferična, torej micelij, združenega v grozd. Zato se v mikrobni industriji z enakim učinkom kulture vibracijske kulture široko uporablja. Metoda vrtljive kulture v tkivni kulturi je tudi nekakšna tresenja kultura.

Vloga tresenja kulture:

1. Prenos mase, substrat ali presnovek boljši prenos in igranje vloge v sistemu.

2. Raztopljen kisik, v procesu aerobne kulture se zrak odpre, tako da lahko z nihanjem več zračnega kisika raztopi v kulturnem mediju.

3. Homogenost sistema, ki ugotavlja vzorčenje in določanje različnih parametrov.